Prva stran Novice Šport En dvoboj, dva svetova
En dvoboj, dva svetova PDF natisni E-pošta
Novice - Šport
Petek, 15 April 2011 15:32

El Classic

 

 

Barcelona in madridski Real se bosta v samo sedemnajstih dneh srečala v La Ligi, v finalu Copa del Rey in v polfinalih UEFA Lige prvakov.

 

 

Hans Gamper

Hans (Joan) Gamper

Švicarski poslovnež Hans Gamper je 22. oktobra 1899 v lokalnem športnem časniku Los Deportes objavil skromen oglas: »Spodaj podpisani Hans Gamper želi v Barceloni organizirati nekaj nogometnih tekem in vsi zainteresirani so vabljeni, da se v prostorih tega časnika zglasijo v torek ali v petek med deveto in enajsto uro zvečer.«

Ladja, s katero je Gamper v začetku leta 1899 potoval v Gvinejski zaliv, saj je v mestecu Ferdinand Poó nameraval odpreti nekaj trgovskih podjetij, se je zaradi obnove zalog ustavila v Barceloni. Gamper je obiskal strica, ki je prebival v glavnem katalonskem mestu, in podlegel prepričevanjem, da je Barcelona mesto priložnosti. Najprej se je zaposlil kot glavni računovodja v mestnem tramvajskem podjetju, pozneje je obogatel – in obubožal – z mešetarjenjem s kavo, sladkorjem in cimetom na blagovnih borzah. Njegov oglas v Los Deportesu je bil namenjen vsem, ki so delili njegovo navdušenje, a jih ni še nihče povezal. Ko se je nekega dne kot običajno s tramvajem peljal proti svoji pisarni, je v Sarriji zagledal skupino dečkov, ki so na zapuščenem zemljišču brcali nekaj žogi podobnega. Takoj je izstopil in se jim pridružil pri igri. V pretiranem zanosu je žogo brcnil s tako silo, da jo je preluknjal. Zbranim fantom se je opravičil in jim obljubil novo žogo. Zares je dve naročil iz Švice in jim eno podaril.

To sta zelo verjetno bili prvi pravi žogi v zgodovini Barcelone, za Madrid nikakor. Člani institucionalnega projekta Institucion Libre de Ensenanza, ki so se v Madrid vrnili po študiju na Oxfordu ali Cambridgeu med letoma 1891 in 1894, so namreč že leta 1897 ustanovili nogometni klub Sky Football. Ime kluba, ki je ob nedeljah zjutraj igral na Moncloi, kraju, kjer danes stoji palača španskega ministrskega predsednika, si je izmislil Luis Bermejillo. Njegov najboljši prijatelj, tajnik Sky Football in tudi finančni direktor kluba, je bil grof Conde de La Quinta de La Enrajada, prej študent na Oxfordu in potomec plemiške družine, katere najpomembnejši dejavnosti sta bili reja konj in prirejanje konjskih dirk. Tudi prvi uradni španski nogometni turnir je bil na madridskem hipodromu, ki je, jasno, bil v lasti grofovske družine. Leta 1900 se je Sky Football razklal na dvoje. Sky se je preimenoval v New Football Club, ostanek kluba pa je uradno postal Espanol de Madrid, ki mu je prvi predsedoval Juan Palacios. Do turnirja na madridskem hipodromu 1902, ko je bil turnirski patron Alfonso okronan za kralja, je Palacios klubu že dal ime Madrid FC. Prvi orisi značilnosti največjih dveh klubov na svetu so bili začrtani, politični spopadi so dodali svoje.

 

Centralistično trpinčenje Barcelone

Bilo je leta 1909, ko je za Madrid FC pri štirinajstih letih prvič zaigral Santiago Bernabeu, napadalec, ki je dolgo nosil tudi kapetanski trak in je v zgodovini zapisan kot najpomembnejši človek kluba. Bernabeu ni bil le odličen igralec, ampak tudi pobudnik gradnje stadiona na smetišču ob stičišču ulic Calle O'Donnell in Narvaez, ki je najprej nosil ime Campo O'Donnell in je na lesenih tribunah lahko sprejel največ dvesto ljudi. Ograja okoli igrišča je bil tako nizka, da je vsak močnejši udarec žogo poslal med gledalce ali se je zakotalila po ulici Narvaez.

Santiago Bernabeu

Santiago Bernabeu

 

Leta 1924 je bil po prenovi in nadgradnji Campo O'Donnell preimenovan v Chamartin, ki ga je načrtoval arhitekt Castell, bivši igralec madridskega Reala, gradili pa so ga profesionalni gradbeni delavci in nič več prostovoljci, ki so si lesene late podajali med gradnjo Campo O'Donnell. Med špansko državljansko vojno so tribune Chamartina porabili za kurjavo, toda temelji so bili postavljeni. Na skoraj istem kraju, na najbolj ekskluzivni lokaciji za nogometni stadion na svetu, danes stoji stadion Santiago Bernabeu. Obdan je z bankami, muzeji in ministrstvi in niti ponoči ni prizorišče bizarnejših scen kot na primer barcelonski Camp Nou, okoli katerega ponoči usluge ponujajo transseksualci z vsega sveta.

Zlom borze na Wall Streetu oktobra 1929 in gospodarska depresija, ki mu je sledila, sta leta 1930 v Španiji pripomogla k zrušitvi avtoritativnega militantnega režima generala Prima de Rivere. Po njegovem odstopu so se Španci na volitvah odločili za ustanovitev Druge španske republike, prestrašeni kralj Alfonso XIII je pobegnil na tuje, Real Madrid je spet postal Madrid FC, na oblast je prišla republikanska koalicija Niceta Alcale Zamore in Manuela Azane ter začela uvajati kopico reform, usmerjenih predvsem proti kapitalski prevladi plemstva in cerkve. Prizadevala si je za redistribucijo obdelovalne zemlje in za regionalno, jezikovno in politično avtonomijo. Toda v družbi globoko zakoreninjena nasprotja med nacionalisti in regionalisti, levico in desnico ter ateisti in cerkvijo so dobila nove razsežnosti in spodleteli vojaški udar leta 1932 je bil le napoved zloveščih časov. Leta 1933 je na volitvah zmagala desnica in si seveda za nalogo postavila ustavitev vseh že začetih reform, kar je tako ujezilo levico, da se je v opoziciji začela niti ne več diskretno oboroževati ter po vsej državi sprožila val protestov. Izjemna napetost je seveda vladala tudi na nogometnih stadionih.

Ko sta se v finalu Copa del Rey leta 1934 v Valencii, pomembni utrdbi republikancev, srečala kraljevega imena začasno oropani Madrid FC in Barcelona, so gledalci z velikim negodovanjem pospremili vsako potezo nogometašev madridskega kluba in vulgarno ozmerjali vratarja Ricarda Zamoro, ko je v izdihljajih srečanja ubranil še zadnjo priložnost Kataloncev za izenačenje. Na volitvah 1936 je stranka Ljudske fronte, v kateri so se združili socialisti, komunisti, republikanci in regionalisti, z minimalno razliko premagala desničarsko koalicijo Nacionalne fronte, v kateri so se združili krščanski demokrati, falangisti, karlisti in fašisti. Zmagovalna Ljudska fronta se je, pričakovano, z novim zagonom lotila uvajanja političnih sprememb, iz zaporov je izpustila levičarske politične zapornike, levici nenaklonjene oficirje pa premestila na mesta, na katerih niso imeli vpliva na pomembnejše odločitve, Kataloniji je omogočila večjo avtonomijo in se v Madridu lotila celo preurejanja klubskih navad, saj je na primer do tedaj ekskluzivno kopališče brezplačno odprla za vse ljudi. A kljub premeščanju oficirjev je bil desničarski vpliv v vojski dovolj močan, da so generali začeli pripravljati nov državni udar, kajti plemstvo in cerkev je ob pobegu kapitala v tujino in vse hujši inflaciji zgrabila huda panika.

Vojska je napadla 17. julija 1936 in Španija je vstopila v tri leta trajajočo državljansko vojno, ki se je 1. aprila 1939 končala s porazom republikancev in začetkom diktature generala Franca. Začetek državljanske vojne je pomenil hud udarec tudi za FC Barcelono. Josepa Sunyola, namenjenega v Valencio, je namreč osebni šofer po hribovski cesti vozil proti mestu Guadarrama nad Madridom, ko so avto na kontrolni točki La Casilla de la Muerte ustavili vojaki generala Franca. Bilo je 6. avgusta leta 1936 in Sunyol se je kot direktor FC Barcelone uradno vračal s klubskih, v resnici pa s političnih obiskov v Valencii in Madridu, kjer je poskušal somišljenikom vliti nekaj upanja ter jim dati napotke za morebitni takojšnji odločnejši organizirani upor, čeprav je bilo slutiti, da se Franca ne bo dalo ustaviti. Sunyola, ki je bil še istega dne ustreljen, je Francov režim čez tri leta posthumno obtožil »političnih zločinov«. V obtožnici je bilo zapisano: »Sunyol, dobro znani levičarski aktivist in predstavnik parlamenta iste politične usmeritve, je v začetku meseca avgusta 1936 potoval proti Madridu, dobro vedoč, da ga bodo naše nacionalne čete aretirale pri Guadarrami in da mu bo sojeno, potem pa bo tudi obsojen na najhujšo možno kazen.« Njegova smrt ni bila le eden prelomnih dogodkov, ki so postopno vodili v slaba štiri desetletja Francove diktature, bila je tudi neposreden napad centralistične oblasti na Katalonijo in na nogometni klub Barcelona, katerega športno, kulturno in politično poslanstvo je Sunyol razumel bolj, kot bi si to želel vojaški režim v Madridu.

Josep Sunyol

Josep Sunyol

Sunyol se je v FC Barcelona včlanil leta 1925, dve leti po državnem udaru generala Prima de Rivere, in to je bilo tudi njegovo prvo politično dejanje v obdobju, ko je bilo na stadionu Les Corts prepovedano vihteti katalonsko zastavo, ko je moralo klubsko vodstvo oblastem v Madridu izročiti kartoteke vseh članov kluba, uradni jezik pa je nujno morala biti kastiljščina. Kmalu zatem se je Sunyol pridružil tudi levičarskemu gibanju Accio Catala, ki se je zavzemalo za odpravo konservativne regionalne politike. Leta 1928 je dobil članstvo v upravi FC Barcelone, postal predsednik Nogometne zveze Katalonije in začel pisati nogometno kolumno za časnik La Rambla. V ne ravno nogometno obarvanih tekstih je tlakoval pot novi ustavni ureditvi Katalonije. La Rambla je bila prvi časnik, katere naslovna stran je bila razdeljena na dve enakovredni polovici. O nogometu in o politiki se je pisalo na videz ločeno, v resnici pa skupaj. Za zgled demokratičnega sobivanja nogometa in politike je Sunyol navedel Katalonijo in FC Barcelono, v posebnem manifestu pa je Kataloncem tudi razložil slogan La Ramble »Šport in državljanske pravice«: »Govoriti o športu pomeni govoriti o boju, o navdušenju, o optimističnih prizadevanjih mladine. Govoriti o državljanskih pravicah pomeni govoriti o katalonski civilizaciji, liberalizmu, demokraciji in intelektualnih prizadevanjih.«

V začetku državljanske vojne so najhujši spopadi potekali v Madridu, kjer je puč vodil bivši nogometaš in uradnik madridskega Reala, general Adolfo Melendez. Vojsko, ki sta jo podprla tudi nemški tretji rajh in fašistični režim Benita Mussolinija, je porazil silovit odpor republikancev, ki so ga vodili madridski komunisti. Med aretiranimi je bil tudi Santiago Bernabeu, na ulici so ga prijele republikanske milice. Bernabeuja so izpustili šele po posredovanju Alvara de Albornoza, španskega ambasadorja v Franciji in socialista po prepričanju. De Albornoz je bil namreč navijač madridskih belih in pripadnost klubu je bila močnejša od političnega prepričanja. Leta 1938 so falangisti ustanovili prvi in še danes največji španski športni dnevnik El Marca, ki je prvič izšel tik pred božičem. Naslovnico je krasila plavolasa ženska, katere roka je bila iztegnjena v fašistični pozdrav, naslov nad to bizarno podobo je bil zgovoren.

 

»Vsem španskim športnikom in športnicam.«

Franco se je odločil centralistično disciplinirati ljudstvo, kot sta to že prej naredila njegova vzornika in zaveznika Mussolini in Hitler. Kako robato je v primerjavi z liriko intelektualca Sunyola zvenel tudi Bernabeu, ko je v enem izmed prvih daljših prispevkov v El Marci dejal: »Nogomet, doslej spektakel nekaj preznojenih igralcev, mora prostor narediti telesno in duševno zdravim mladcem, za njihovo pripravljenost bodo skrbeli posebni trenerji.«

Da bi popolnoma vsem postalo jasno, kdo postavlja pravila igre tudi v nogometu, se je Copa del Rey spremenil v Copa del Generalisimo, potem pa je leta 1941 Francov režim z ustanovitvijo organa Delegacion Nacional de Deportes de Falange Espanola Tradicionalista y de la JONS prevzel nadzor nad športom v Španiji. General Jose Moscardo je usmerjal pisanje v režimskem časniku Arriba, kjer je nogomet dobil poseben status z obrazložitvijo, da je avtentični slog igre španske reprezentance, ki je nasprotno od sodobne tehnične odličnosti slonela na bojevitosti, izraz zmage desnice v državljanski vojni. Konec leta 1939 je general Moscardo ukazal načrtno demonstracijo moči fašizma na stadionu Les Corts v Barceloni. V enem najbolj neokusnih in Kataloncem vsiljenih javnih zborovanj je Ernest Gimenez Caballero, desničarski intelektualec in miselni arhitekt režimskega protiavtonomnega dekreta, na Les Cortsu govoril o nujnosti »osvoboditve« Katalonije izpod republikancev.

Leta 1942 je na stadionu Les Corts ob paradi falangistov in ob izpustitvi tisočih golobov sredi Katalonije govoril tudi general Franco. A kljub vsiljeni paradi, vsiljenemu predsedniku, obleganju mesta in prepovedi uporabe katalonščine pri sklepanju poslov je Barcelona leta 1942 osvojila Copa del Generalisimo. Francu je bilo to celo všeč, saj Barcelona zmage ni smela prikazovati tudi kot svojevrsten politični uspeh, a nogomet naj bi njegovemu režimu vseeno pomagal depolitizirati Katalonijo. Čez eno leto sta se Barcelona in Real v srečanjih doma in na tujem srečala v polfinalu Copa del Generalisimo. Barcelona je domače srečanje dobila s tri proti nič, toda Franco ni dovolil, da bi se prek Madrida uvrstila v finale. Navijače Reala je ukazal opremiti s piščalkami, v hrbet vratarja Barcelone so ves čas metali kamenje, in kot bi že to ne bilo dovolj, je garderobo Kataloncev ob polčasu obiskal zloglasni šef državne varnosti Jose Escriva de Romani in igralcem »dal nekaj priporočil«.

Real je srečanje dobil z neverjetnim izidom enajst proti ena in to se je celo Francu zdelo preveč. Da bi pomirili razjarjene ljudi, je ukazal odstaviti predsednika obeh klubov in vodenje Reala je prevzel preizkušen lojalist Santiago Bernabeu. Bivši igralec in novi predsednik se je takrat že ponašal z odvetniško diplomo. Pogosto je popival z direktorji Bance Exterior in v časih velike krize je tako tudi pridobil zelo ugodno posojilo za stadion, ki še danes nosi njegovo ime. A njegova najpomembnejša naloga je vendarle bila Barceloni izmakniti Alfreda Di Stefana, argentinskega zvezdnika na začasnem delu v Kolumbiji.

 

Ugrabitev, kot je nogomet ni nikoli več videl

Alfredo Di Stéfano je že pred štrajkom sindikata argentinskih profesionalnih igralcev nogometa konec štiridesetih let dvajsetega stoletja in pred selitvijo v Kolumbijo veljal za najbolj nadarjenega nogometaša, kar se jih je do tedaj rodilo v Argentini. Ga je kasneje morda kdo presegel? Diego Maradona ali Leo Messi, oba v dresu Barcelone?

»Celo igrišče je bilo njegova last, zdelo se je, da je spravljeno v njegovih nogometnih čevljih,« je o Di Stéfanovih nogometnih čarovnijah kasneje zapisal Eduardo Galeano. »Kot da bi igrišče vzklilo pod njegovimi nogometnimi čevlji in začelo rasti... pretekel in spet pretekel je igrišče z enega konca do drugega, od mreže do mreže. Menjal je strani na igrišču, menjal je ritem žoge od lenobnega trota do neustavljivega ciklona, brez nje je branilcem bežal po igrišču in iskal prostor zase, priložnosti je ustvarjal iz položajev, ki jih drugi niso znali predvideti. Nikoli ni miroval. Glavo je vedno držal pokončno, imel je popoln pregled nad dogajanjem na igrišču, z nepričakovano dolgo podajo je lahko iz nič začel napad. Bil je tam, ob začetku, med napadom in ob koncu vsakega napada, ki se je končal z zadetkom, zabijal je gole vseh barv...«

Los Millonarios so leta 1952 gostovali v Madridu in med srečanjem z Norrköpingom sta se Bernabeu in Raimundo Saporta, mojster manipulacije z javnostjo, ki je med nogometne funkcionarje ravno na željo Bernabeuja prestopil iz košarke, povsem zagledala v Di Stéfana. Varno skrit na delu tribun, ki so jih slabo osvetljevali reflektorji, je sedel tudi Pepe Samitier, bivši zvezdnik in glavni »scout« Barcelone. Bernabeu je Samitierovo senco videl, ko je izginjal s stadiona, in zgrozil se je ob misli, da bi Barcelona združila Ladislaa Kubalo in Di Stéfana ter prevzela vodilno vlogo, ne le v Španiji, v obdobju, v katerem se je Francov režim otepal z velimi gospodarskimi težavami, saj Španija kot odkrita podpornica Hitlerja ni bila deležna pomoči iz Marshallovega načrta in se je general po pomoč začasno zatekel v objem Opus Deia. Bernabeu, ki je kasneje dejal, da se je kot Francov vojak »bojeval za vnovično zavzetje Katalonije, proti njenim težnjam po večji neodvisnosti ter za slavo Španije«, je vedel, da mora ali Di Stéfano priti v Madrid ali pa mora storiti vse, da v Španijo sploh ne bo prišel.

Kubala & Di Stefano

Ladislao Kubala in Alfredo Di Stefano v dresu Barcelone pred eno izmed prijateljskih tekem

 

Transfer Di Stefana je madridskemu Realu uspel šele po devetih mesecih mučnih pogajanj, katerih večji del je opravila Barcelona, ki je pogajanja najprej zaupala katalonskemu odvetniku, zelo nacionalistično usmerjenemu Ramónu Triasu Fargasu, poznavalcu življenja in navad v Kolumbiji. Njegov oče Antoni, katalonski zdravnik, se je v Kolumbijo preselil v zadnjih letih španske državljanske vojne in je bil kot dober prijatelj Alfreda Seniorja delničar v Los Millonarios. A to ni bilo vse, Trias Fargas je bil specialist na področju komercialnega prava in zelo zaveden Katalonec in se je dobro zavedal pomena nogometa na splošno počutje v tej ponosni španski regiji ter na ohranjanje razmerja moči v nenehni prestižni tekmi med Madridom in Barcelono. Naloga, ki mu je bila zaupana, je bila označena s »strogo zaupno«, in da doma ne bi nastali sicer pričakovani zapleti, je Trias Fargas poročila o poteku pogajanj z vodstvom River Plate in o prvem sklenjenem memorandumu pošiljal v šifrah in to po telegramu v očetovi pisarni, kateremu je v pismu najprej razložil, kako pomemben transfer je to.

»Kot že veš, je Barcelona sklenila dogovor z Alfredom Di Stéfanom in njegovim matičnim klubom River Plate. Zdelo se je, da se bo v pogajanja gotovo poskušal vplesti tudi madridski Real, toda Barca ga je prehitela. Nogomet je v naši državi postal zelo pomemben dejavnik, saj ljudem že nekaj časa edini omogoča ohranjanje ponosa in daje upanje vsej regiji. Problematika Di Stéfana je zato državnega pomena. Zato so vsi telegrami poslani v šifrah. Izvedeli smo namreč, da so vladni možje na naše telefone namestili prisluškovalne naprave, in to pod uradno pretvezo, da tako varujejo integriteto španske države.«

Po pogajanjih je Trias Fargas za neuspeh krivil tudi vodstvo Barcelone, saj je menda zaradi nerazumljivih odločitev zabredel v težave. Njegovo namero, da bi po sklenjenem dogovoru z River Plate tudi z vodstvom Los Millonarios dosegel pošten sporazum o Di Stéfanovem transferju v Barcelono, je ustavila panična odločitev vodstva Barcelone, da pospeši pogajanja in v Barcelono pošlje še Pepa Samitierja, ta pa je vpletel še svojega kolumbijskega prijatelja Joana Busqueta. In ravno Busquet se je izkazal za povsem ponesrečeno izbiro, saj je bil direktor kluba Santa Fe, poleg Los Millonarios drugega velikega mesta iz Bogote, in tudi njegovega največjega tekmeca in je morda celo hotel sabotirati dogovor, saj si nikakor ni želel, da bi klub Alfreda Seniorja še povečal prihodke. Busquets je Seniorju izdal povsem neposrečen ultimat, v katerem je v imenu Barcelone zahteval, da Di Stéfano za skromno odškodnino prestopi iz Los Millonarios v Barcelono, drugače bo na podlagi dogovora, doseženega z River Plate, tako ali tako odpotoval v Katalonijo. Los Millonarios so nevljudno zahtevo seveda zavrnili, a to nikakor ni odvrnilo Busquetsa od namere, da vseeno organizira Di Stéfanov pobeg. Med turnejo po sosednji Venezueli je Di Stéfano vodstvo Los Millonarios nepričakovano obvestil, da se nikakor ne misli vrniti v Kolumbijo, in pri tej odločitvi ga ni oviralo niti to, da je bil klubu dolžan pet tisoč petsto ameriški dolarjev, kar je bila v tistih časih zelo resna vsota, celo za nogometaše.

Argentinec je 17. maja leta 1953 v spremstvu družine pripotoval v Barcelono in katalonski časniki in radijske postaje so hiteli pripovedovati zgodbe o podpisani pogodbi in o sanjski navezi, najbolj bleščeči v zgodovini kluba: Ladislao Kubala - Alfredo Di Stéfano. Kako zelo so se zmotili! Vodstvo River Platea je sicer zares privolilo, da se Di Stéfano preseli v Barcelono, a le če se s transferjem strinja tudi vodstvo Los Millonarios. Ker se ni, ker je zavrnilo Busquetsov ultimat, je bil dogovor med River Plateom in Barcelono pravno ničen in se je drama šele zares začela. V vodstvu Los Millonarios so bili zelo prizadeti in razjarjeni zaradi Busquetsove vsiljive taktike, Senior je čutil tudi osebno bolečino, saj ni niti približno pričakoval, da bo Di Stéfano klub zapustil sredi turneje kot kakšen politični disident, s katerim ne bi ravnali dobro, za seboj pa je pustil tudi neporavnane dolgove.

Pogajanja so se še bolj zapletla, ker Barcelona ni uporabljala usklajene taktike. Triasu Fargasu je bilo pred začetkom pogajanj zagotovljeno, da bo dobil na voljo dovolj sredstev za poplačilo vseh stroškov in uslug, ki bodo v Buenos Airesu in Bogoti nastajali, verjel je, da plačilo odškodnine, ne glede na to, kako visoke bodo zahteve Kolumbijcev, ne bo vprašljivo, toda predsednik Barcelone Marti Carreto je zavrnil vsak predlog. Trias Fargas je bil v nekem trenutku že skoraj povsem prepričan, da bo posel zaprl, saj mu je Alfreda Seniorja uspelo prepričati, da se je odrekel zahtevanim štirideset tisoč dolarjem in je privolil, da Barcelona plača deset tisoč dolarjev, poravna Di Stéfanove dolgove in z Los Millonarios odigra srečanje, od katerega bi vsi prihodki pripadli Kolumbijcem, toda znova se je vmešal Carreto in sporočil, da bo katalonski klub plačal le deset tisoč dolarjev, da pa ne bo pokril dolgov igralca, niti zastonj odigral srečanja. Trias Fargas je bil kasneje prepričan, da transfer ni padel v vodo le zaradi predsednikovega očitnega pomanjkanja občutka za mednarodno pravo in običaje in nepoznavanja nogometnega posla, ampak tudi zaradi zarote madridskega Reala in vmešavanja španske vlade. V Kataloniji se je veliko govorilo o infiltrirancih v Barcelonino upravo in o telefonskih grožnjah Carretu ter nenehnih pritiskih zasebnega detektivskega podjetja, toda o tem ni nikoli nihče predložil dokazov.

Zanimivo je bilo, da je vodstvo Reala očitno vedelo, kakšne težave ima Barcelona pri Di Stéfanovem transferju, in se je neverjetno hitro vmešalo v pogajanja z Los Millonarios. Sledila je še komaj verjetna odločitev Španske nogometne zveze, da sredi pogajanj prepove sklepanje pogodb s tujimi nogometaši; Di Stéfano je bil iz novega člena v statutu sicer izvzet, a le če bo Barcelona takoj ustavila naprezanja, da bi Argentinec postal njen igralec, in sprejela kompromis, ki je Barceloni in Realu narekoval, da si njegove usluge delita. Salomonska rešitev, za katero je stal Francov režim, in strah režima v Madridu, da Real vsaj pol desetletja, če ne več, ne bo imel nobenih možnosti ustaviti dvojca Kubala - Di Stéfano, je torej Barceloni kot edino rešitev ponujala Di Stéfana v njenem dresu v sezonah 1954/55 in 1957/58, za Real naj bi igral v sezonah 1953/54 in 1956/57, ob koncu sezone 1957/58 pa naj bi vodstvi kluba sedli za skupno mizo in se dogovorili o nadaljnji usodi Argentinca. Marti Carreto in Santiago Bernabéu sta sporazum o izmenjavi Di Stéfana podpisala 15. septembra leta 1953, toda Carreto je moral po pritiskih članov Barcelonine uprave in protestih prebivalcev Barcelone že čez en teden odstopiti, saj je začel veljati za izdajalca.

»Vse moje odločitve na čelu nogometnega kluba Barcelona je vodila iskrena želja po športnem in finančnem uspehu kluba. Odločitev Španske nogometne zveze mi ni dala druge možnosti, kot da podpišem sporazum,« je v odstopni izjavi zapisal osramočeni Marti Carreto. Prehodna uprava Barcelone je sporazum razveljavila, Di Stéfana prepustila Realu in v poplačilo zahtevala in dobila slabe štiri milijone pezet in pol. Katalonci si še danes ne znajo odgovoriti na vprašanje, ali je Carreto zares bil žrtev madridske zarote ali je celo odigral vlogo kolaboratorja. In ali ne bi najbrž ravno Barcelona namesto Reala osvojila pet zaporednih naslovov evropskega klubskega prvaka, ko je leta 1955 uredniku francoskega L'Equipa Gabrielu Hanotu uspelo zagnati najprestižnejše klubsko tekmovanje na svetu. Panika ob misli, da bi Barceloni uspelo združiti Kubalo in Di Stéfana, je dala Bernabeuju zamisel, s katero je pol stoletja kasneje Florentino Perez krenil na predsedniške volitve. Di Stéfanu je namreč vsako leto dodal zvezdnika svetovnega formata, saj je želel, da Real ne bi bil le najmočnejši klub na svetu, ampak tudi pojem aristokracije in glamurja. Svobodni duh? Ta je bil vedno rezerviran za Barcelono.

 

Konec, ki je pomenil začetek

Petindvajset minut čez peto popoldne 20. novembra 1975 je njegova hči Karmen zdravniškemu osebju ukazala izključiti vse naprave, ki so ga umetno ohranjale pri življenju, in general Franco je bil uradno razglašen za mrtvega. Človek, ki je šestintrideset let vladal Španiji, je na koncu umrl zaradi Parkinsonove bolezni, srčnega zastoja, zastrupitve krvi in velikanskih intestinalnih hemoroidov. Barcelona je smrt diktatorja sprejela, kako bi sploh lahko bilo drugače, kot dama najbolj prefinjenih manir. Znameniti katalonski pisec Manuel Vasquez Montalban je Barcelono na dan Francove smrti slikovito opisal z besedami: »Mesto je bilo polno molčečih sprehajalcev, v njihovih očeh ni bilo videti nobenega veselja, grla so bila zaradi preudarne molčečnosti izsušena. Hodili so gor in dol po Rambli. Kot vedno. Varnostniki, policija in paravojaške enote so opazovali tihe demonstracije, a njihov šesti čut jim je gotovo dal vedeti, da v teh ljudeh igra himna sreče, ki jo zmore le modra duša zasedenega mesta. Nad obrisi Collserole so v jesensko zoro v zrak švigali zamaški šampanjca. A nihče ni slišal njihovega poka. Barcelona je navsezadnje bila mesto, ki se je znalo vesti.

Tiho v izražanju sreče in žalosti.« Bilo je skoraj natanko leto dni po tem, ko se je več kot šest tisoč Barceloninih privržencev zbralo v samostanu Montserrat, da bi molili zase, za Katalonijo in svoj nogometni klub. Množični zbor se ni zgodil le zaradi proslavljanja 75. obletnice ustanovitve FC Barcelone, ampak je priložnost izrabil tudi 44-letni bankir in politični zapornik propadajočega Francovega režima Jordi Pujol, ki je istega dne ustanovil stranko Convergència Democrática de Catalunya in izrekel zgodovinski stavek: »Samostan Montserrat in nogometni klub Barcelona sta folklorni manifestaciji katalonskega naroda – nanju lahko vedno računamo in iz njiju lahko črpamo upanje in energijo tudi, ko so nam vrata normalnosti zaprta!« Ker je spretni in politično silno ambiciozni Pujol že dolgo vedel, da je Barca za Katalonce zares več kot samo klub, je proti koncu šestdesetih ustanovil banko Banc de Catalunya, ki se je tudi rada pohvalila, da je več kot samo banka. Vsi uradni dokumenti banke so bili namreč napisani v katalonščini in tudi Pujol je vsako leto odobril velikanske vsote za podpiranje katalonskega športa in kulture. Ustanovitev Pujolove stranke se je zelo harmonično ujemala z zgodovinskim podpisom pogodbe z Johanom Cruyffom avgusta 1973, ko je nizozemski nogometni virtuoz in kasnejši arhitekt sodobne nogometne filozofije, iz katere izhaja današnji čudovit rod FC Barcelone, vodstvu Ajaxa dejal, da gre ali v Katalonijo ali takoj preneha igrati nogomet in se tako odpove tudi nastopu na svetovnem prvenstvu v Nemčiji leta 1974.

Johann Cruyff

Johann Cruyff

 

Pujol si je kasneje zaman prizadeval za nadzor nad katalonskim narodnim ponosom, ko pa ga je prek mladega poslovneža in med letoma 2003 in 2010 predsednika kluba Joana Laporte končno dobil, je kljub velikim dolgovom odobril nakup pogodbe Ronaldinha za vsako ceno, in to še preden je sam sestopil z mesta regionalnega premierja. Tako je omogočil, da je v prvih letih tretjega tisočletja Barcelona povečala mit o klubu, ki je več kot le klub, mit o mestu, ki hoče zmagovati s stilom in se priklanja umetnikom, kot je nekoč bil Cruyff, ko je bil preporoditelj Ronaldinho, in kot je danes Leo Messi. Real? Real v prihodnost rine skozi preteklost.

 

Začetek, ki je pomenil konec

Poleti 2000 se je v Madridu začenjala nenavadna revolucija, saj je zadnji dan junija predsedniško kandidaturo nepričakovano napovedal Florentino Perez, mož drobne postave, inženir po izobrazbi ter lastnik gradbenega podjetja Actividades de Construccion y Servicios, največjega v Španiji in tretjega največjega v Evropi. Nihče ni verjel, da bi Perez lahko v neposredni tekmi premagal legendarnega Lorenza Sanza, s katerim se je prvič pomeril leta 1995 in bil tako poražen, da je komaj kdo opazil, da je sploh kandidiral. Med madridsko elito je Perez veljal za uglednega, ambicioznega in pogosto poslovno brezkompromisnega človeka. Vedelo se je, da je nekoč bil svetnik srednje sredinsko usmerjene stranke Union de la Centro Democratico ter da je njegov osebni prijatelj premier Jose Maria Aznar tudi velik navijač Reala. Na kaj je torej sploh računal Perez, ko se je odločil izvati Sanza? Kot človek z zvezami, »enchufes«,, kot temu pravijo v Madridu, je dal tajno narediti terensko raziskavo javnega mnenja, ki je pokazala, da bi si navijači Reala v svoji majici najbolj želeli videti portugalskega krilnega napadalca, glavno orožje Barcelone, Luisa Figa.

»Ko sem igral za Barcelono, je imel klub tako dobre rezultate, da je bilo treba spremeniti podrobnosti v moji pogodbi. Pričakoval sem ponudbo, ki bi mi dala vedeti, kako me cenijo, a so ignorirali mene, moj talent, mojo vlogo pri osvojenih naslovih, se je kasneje spomil Portugalec. Figa je v Bracelono pripeljal Johan Cruyff; Portugalčevo skoraj čarobno obvladovanje žoge ni bila edina vez z Barcelono, saj je leta 1995, le nekaj dni potem, ko se je priselil iz Lizbone, na koncertu Joaquina Cortesa spoznal bodočo ženo, švedsko manekenko Helene Svedin, s katero sta se odločila, da je katalonska prestolnica idealen kraj za ustvarjanje družine. Figo je med letoma 1995 in 2000 v dresu Barcelone osvojil dva Copa del Rey, zaporedna naslova v La Ligi, španski superpokal, UEFA Pokal pokalnih zmagovalcev in UEFA Super pokal.

6. julija 2000, ko je predsednik Sanz v zakonski stan branilcu Reala Michelu Salgadu ravno oddal hčer Malulo, je v javnost prišla vest, da je Perez Figu obljubil – tega ni nihče od njiju nikoli ne potrdil ne zanikal – plačilo milijon šesto tisoč dolarjev zgolj za pogovor o tem, da bi se iz srca Katalonije preselil v špansko glavno mesto. Perez je šel v tveganju in ambiciji tako daleč, da je za javnost povedal, da bo vsem Realovim imetnikom letnih vstopnic vrnil denar, če v Madrid ne bo pripeljal Figa, in pri Španski nogometni zvezi vplačal depozit 45 milijonov evrov, saj je toliko znašala uradna zavarovalnina za Figa, če bi ga kdo želel sovražno odkupiti. Toda učinek fenomena Figo je bil tako močan, da je Perez dobil volitve. Ob predstavitvi je Figu majico izročil Alfredo Di Stéfano in to nikakor ne naključno.

Luis Figo

Luis Figo in pozdrav v obliki prašičje glave ob vrnitvi na Camp Nou

 

Z oživitvijo stare predstave o Realu je Perez nehote podrl Real, ki ga je do preloma tisočletja uspešno vodil trener Vincente Del Bosque. A Del Bosque ni bil trener po Perezovem okusu in Ronaldinho tudi ne igralec. Njegovi Galaktiki so bili vse, le galaktični ne. Bosta Portugalca Jose Mourinho in Cristiano Ronaldo Realu vrnila slavo?

 

Trenerska filozofija Joseja Mourinha

Mourinho je kot pozoren opazovalec in seveda kot strokovnjak, ki se izobražuje tudi na drugih področjih, ugotovil, da se tekme v modernem nogometu odločajo v obdobjih tranzicije, ko torej ekipa prehaja iz obrambe v napad in obratno, ko je torej ena od ekip vržena iz ravnotežja. Obdobja tranzicije ne trajajo več kot tri ali štiri sekunde.

»Prehodi so dolgi tri ali štiri sekunde. Če so igralci zares visoko kakovostni, so ti prehodi komaj zaznani ali jih celo ni. Zato verjamem v igralce s taktično kulturo, da torej lahko analizirajo igro. Vsi morajo hkrati razmišljati isto,« pravi Mourinho, ki kot del taktične kulture razume tudi odnose z mediji. »Komunikacija z mediji je del posla in igre. Ko se z novinarji pogovarjam pred srečanjem, se je srečanje zame že začelo. Ko se z novinarji pogovarjam po srečanju, se to srečanje še ni končalo. Ali se je že začelo naslednje.«

Jose Mourinho

Jose Mourinho

 

Trenerska filozofija Pepa Guardiole

Pep Guardiola je otrok Barcelonine šole in povsem predan poti, ki jo je konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja začrtal takratni trener Johan Cruyff. Cruyff je Guardiolo iz mladinskih vrst tudi potegnil v prvo moštvo in mu takoj dal velika pooblastila, saj je začutil, da je v njem dobil rojenega taktika. Guardiola je prepričan, da je najboljša obramba dober napad, in to razlaga z besedami: »Čim več poskušamo igrati na polovici nasprotnikovega igrišča. Ko ima nasprotnik žogo, sem namreč zaskrbljen. Kot ekipa smo brez žoge obupni in zato naredimo vse, da si jo čim prej spet pridobimo. Prav tako raje vidim, da prekrške delamo na polovici igrišča in tudi žogo izgubimo čim dlje od naših vrat. Veliko pozicijskega dela opravimo. To nam odpira možnosti in preprečuje nepotrebne napake.«

Josep Guardiola

Josep Guardiola

 

 

vir: polet.si

 

Trač

Zadnje sporočilo: 4 let, 3 mesecev nazaj
  • MiChO : MIS - TER - BA - BY !!! :P
  • Sodišinčar : Kak ste?
  • MiChO : Vse najboukše za dan mladosti!
  • MiChO : te napovedovali?
  • LAjCi : ka pa jasnovidec za ravensko?
  • MiChO : fčasi
  • MiChO : :)
  • MiChO : u jebem ti
  • KURSK : ka se čaka?
  • KURSK : nega parov

Samo registrirani uporabniki lahko pošiljajo sporočila

Nore izjave

"Pičo špila za Horvat." - lenč

Zadnje objave na forumu

играть в Minecraft Онлайн игра sims 4 sex знакомства Барнаул гта 5 онлайн все гта GTA 5 online Онлайн игра "Assassin's Creed" gta 5 играть онлайн бесплатно без регистрации играть в Minecraft Сервера майнкрафт Скачать моды на майнкрафт byu viagra Erectile Dysfunction Buy Cialis